Naša Cierku na smie pozabiti prave poti

Tam za goro škorjanci pojejo! Takuo puojemo še donas, posebno kadar praznujemo kajšan senjam in se veselimo v družbi parjatelju. Tekrat se spominjamo na stare cajte, ki man se zdijo nimar buj lepi ku današnji, čelih tuole nie ries, vsaj včasih ne.

Tela piesam mi je paršla v spomin, kadar je nadškof Andrea Bruno Mazzocato povabu kristjane videnske nadškofije, de bi razpravljali o stanju, o situacjonu naših gore in ljudì, ki živè na njih. 21. otuberja so se v Vidnu zbrali predstavniki naših far, de bi skušali najti kajšno rešitev socialnim problemam ciele Furlanije in težkemu položaju vsieh vasi gorskega teritorija. Povabljena sta bla (bivši) minister Giulio Tremonti an prof. Giuseppe De Rita, ki je predsednik inštituta Censis. Minister ni mogu priti, takuo de je spregovoriu samuo profesor.

Na šaroko je De Rita pokazu, kaj je ratu naš današnji sviet in kajšne bi bile morebitne rešitve. Narbuj je povdariu potriebo po buj močnim povezovanju med inštitucijami in ljudmì. Niek buj konkretnega se nie dalo dobiti.

Posebno je manjku pogled na resnični položaj dežele, province, kamunu in seviede, ljudì, ki živé v teh ustanovah. In potlè še ‘na velika pomanjkljivost: kam so se skrile vse tiste prave zahteve do kulture, do jeziku, do posebne zgodovine? Skor nobedan na guorì vič o posebnosti naše dežele Furlanije Julijske krajine. Avtonomna je zatuo, ki ima slovensko manjšino. Potlè sta bili spoznani tudi furlanska in niemška.

Vse tuole na more in na smie ostati v arhivah, do katerih nimamo vstopa, ampak muora postati vsakdanje življenje naših ljudì, posebno če posmislimo, de upoštevanje pravic manšin je tudi pot, be bi rešili naše probleme in ohranili tiste premoženje, ki smo ga poverbali od naših te starih. Na moremo guoriti le naprì od splošnih in mednarodnih problemah, ku de bi tieli rešiti probleme Afrike al’ pa Južne Amerike. Na tisto vižo se morebiti napunimo samuo liepih besied, a zgubimo igro v našim puoju.

Kar smo dosegli z velikim dielam in z veliko martro, muoramo ohraniti posebno donas, kàr so ustanove spoznale naše pravice. Zatuo muoramo zahtevati, de nasa nadškofija, ki se je od cajta škofa Alfreda Battistija pokazala takuo dobrò naklonjena do nas, na pozabe, kar je bilo sklenjenega in potardi voljo nadaljevati po poti, ki je bila odparta.

 

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp