Ko se v človeku porodi spomin, ki prikliče dobre občutke, takrat vzklije želja, da bi to ponovil. Ne sam, temveč s prijatelji.
»Zakaj kopa?« »Ker je to delal moj nono.« Znanje o pripravi kope se je v naših krajih prenašalo iz roda v rod ter povezovalo ljudi z gozdom, naravo in njihovim načinom življenja. Kopa ni bila le način pridobivanja oglja, ki so ga potrebovali v kovačijah, ampak tudi simbol trdega dela, vztrajnosti in povezanosti med ljudmi.
Fantje s Pečin so se lotili dela: »Pa poskusimo, saj bomo imeli oglje za žar,« so rekli. Že avgusta so požagali leskove grme, ki dajejo najboljšo surovino. Pri postavljanju kope, prižigu, nadzorovanju tlenja – skratka, pri vsem – je svoje znanje pokazal sosed iz Trebuše in ga nesebičnodelil z njimi. Celoten proces je trajal skoraj teden dni. Kljub temu da uspeh ni bil ravno popoln, so vaščani in naključni mimoidoči vse spremljali z veliko radovednosti in dobre volje. Dim in vonjave so celi vasi dali prav posebno vzdušje.
Zakaj ohranjati našo nesnovno kulturno dediščino?
V veliki meri nas v življenju vodijo čustva in občutki. Poznavanje lastne zgodovine je pomembno, ker nam velikokrat da odgovor na vprašanja, od kod izvira naša identiteta, zakaj se tako počutimo in kakšne so naše korenine.
Zavedanje, da pripadaš svoji skupnosti, ki ima svoje korenine, daje občutek varnosti ter moč za gradnjo prihodnosti.
Nives Laharnar


A Pečine, un gruppo di ragazzi ha deciso di costruire una “kopa”, riprendendo una tradizione che un tempo veniva tramandata di generazione in generazione. A spingerli è stato anche il ricordo dei nonni, che hanno trasmesso ai figli e nipoti le conoscenze legate a questa antica pratica.
Un tempo, la “kopa” serviva a produrre il carbone utilizzato nelle fucine e richiedeva un lavoro lungo e impegnativo. Per cimentarsi in questa attività, i ragazzi hanno chiesto l’aiuto di un vicino di Trebuša, che ha condiviso con loro le proprie conoscenze, dalla preparazione del legno all’accensione e al controllo della combustione. Il lavoro è durato quasi una settimana. Anche se il risultato non è stato perfetto, l’iniziativa ha attirato la curiosità degli abitanti e dei passanti, diventando un’occasione per ritrovarsi e riscoprire insieme una tradizione del passato.
Questa esperienza ha permesso di riscoprire una tradizione legata alla storia delle famiglie e della comunità. Come sottolinea l’articolo, conservare il patrimonio culturale immateriale significa mantenere viva la memoria del passato, conoscere le proprie radici e rafforzare il senso di appartenenza alla comunità, trasmettendo queste conoscenze anche alle generazioni future.
Traduzione: D. D.







