Ko so granate zažigale Višarje_Quando le granate colpirono Lussari

Višarje po prvi svetovni vojni/Lussari dopo la prima guerra mondiale

Novantacinque anni fa la statuetta della Madonna di Lussari tornava a casa, nel suo santuario in cima all’omonimo monte, dopo gli orrori e la distruzione della prima guerra mondiale, che non avevano risparmiato nemmeno il borgo mariano.

Nel maggio del 1915 l’Italia era entrata in guerra a fianco della Francia e della Gran Bretagna e presto le granate erano iniziate a cadere anche sulla Valcanale, che all’epoca faceva parte dell’Austria-Ungheria. Gli austriaci avevano istituito a Lussari un punto d’osservazione militare con artiglieria. Padre Pij Žankar, responsabile della parrocchia di Camporosso, aveva inviato a Lussari il custode della chiesa, Janez Kravina, per salvare l’immagine di Maria e portarla a Camporosso. Gli italiani si erano appostati sulle cime dei monti; sparavano sui paesi austriaci e padre Pij era preoccupato per la statuetta. Alla diocesi di Gurk, sotto la cui giurisdizione ricadeva la Valcanale, inizialmente fu deciso che l’immagine sarebbe stata portata in un monastero francescano a Villach, ma in seguito padre Pij decise di portarla a Maribor, per allontanarla dal fronte.

Il 16 settembre le granate italiane colpirono Lussari, portando fuoco e distruzione anche nel santuario.

La guerra terminò nell’ottobre del 1918. Dal momento che l’Italia occupò la Valcanale, tutti i progetti di restauro già iniziati rimasero senza esito. Maria di Lussari fu portata nella chiesa di pellegrinaggio di Sv. Križ nad Dravogradom, dove rimase fino al 23 agosto 1921. Padre Pij, che dopo la guerra era tornato a Camporosso, la riportò nella chiesa parrocchiale, sull’altare di Sant’Egidio.

Dopo l’occupazione italiana la Valcanale era finita sotto la competenza ecclesiastica dell’arcidiocesi di Gorizia. Per ricevere sostegno nella riparazione di Lussari, già nel 1920 Padre Pij si rivolse al ministero competente della ristrutturazione delle chiese distrutte in guerra. Nel 1922 l’impresa di costruzioni Libmann e Mayer prese in carico la realizzazione della chiesa e della canonica di Lussari.

Il 5 marzo 1924 le autorità italiane cacciarono p. Pij Žankar da Camporosso. In qualità di parroco giunse a Camporosso don Natale Moncaro (Božo Monkar), sloveno della Slavia friulana, che nel 1921 era stato incardinato nell’arcidiocesi di Gorizia e, fino ad allora, aveva operato come curato a Srpenica.

Moncaro, che era di salute cagionevole, si dedicò amorevolmente alla ristrutturazione del santuario. I lavori durarono due anni. L’immagine di Maria rimase sull’altare principale di Camporosso fino al 24 giugno del 1925, ricorrenza di S. Giovanni Battista. Moncaro e Anton Češornja, prete a Ugovizza, curarono tutti i preparativi. Il mattino del 24 giugno 1925 a Camporosso e nei dintorni pioveva a dirotto. Le Messe iniziarono già alle cinque del mattino. Giunsero pellegrini in costume da Ugovizza, Valbruna, Malborghetto, Bagni di Lusnizza, Arnoldstein, Kobarid, Drežnica, dalla Gorenjska, da Ljubljana, dall’Alta Stiria e addirittura da Graz, in rappresentanza di tutte e quattro le diocesi confinanti. La processione fu guidata dal parroco Moncaro e da Anton Berlot, canonico di Gorizia, in qualità di sostituto dell’arcivescovo di Gorizia, Francesco Borgia Sedej. Quando la processione giunse alla Malga Lussari, all’improvviso smise di piovere e iniziò a splendere il sole. Alla cappella di Maria Addolorata la processione fu accolta dal dott. Lambert Ehrlich, giunto a Lussari già la sera prima. Tra canti mariani e preghiere il corteo si mosse, quindi, verso la chiesa, dove il parroco Moncaro collocò la statuetta sul trono nell’altare. Maria di Lussari era stata profuga per undici anni. La messa solenne fu celebrata dal canonico Berlot. La Regina di Lussari fu salutata con orazioni in italiano, tedesco e sloveno – in quest’ultima lingua dal dott. Lambert Ehrlich. (Luciano Lister)

Pred 95 leti se je kip Matere Božje z Detetom vračal na Svete Višarje po opustošenju prve svetovne vojne. Maja 1915 je Italija stopila v vojno na strani Francije in Velike Britanije. Kmalu so granate začele padati tudi v Kanalsko dolino, ki je takrat bila sestavni del Koroške in tako Avstro-Ogrske. Avstrijci so na Višarje postavili vojaško opazovalnico z artiljerijo. Pater Pij Žankar je na Višarje poslal žabniškega cerkvenega ključarja Janeza Kravino, da bi pravočasno rešil Marijino podobo in jo prinesel v Žabnice. Patra Pija je skrbelo, kaj bo z Marijino podobo. Na škofiji v Celovcu (saj je Kanalska dolina takrat spadala pod krško škofijo) so odločili, naj Marijino podobo prenesejo v Beljak v frančiškanski samostan. Ker je Beljak bil preblizu fronte, je pater Pij sklenil odnesti višarski kip v Maribor.

16. septembra 1915 so zažigalne granate zadele Svete Višarje.

Še preden se je vojna končala, so dobri verniki začeli misliti na obnovo Svetih Višarij.

Vojna se je končala oktobra 1918. Ker je Kanalsko dolino zasedla Italija, so se vsi načrti glede obnove izjalovili. Nove meje in politične razmere so zmanjšale dotok romarjev. Manjkali so zlasti Slovenci s Koroške, Štajerske in Kranjske. Kip višarske Marije so septembra 1920 najprej slovesno prenesli v romarsko cerkev Sv. Križa nad Dravogradom; v poletju leta 1921 jo je Pater Pij, ki se je po vojni vrnil v Žabnice, odnesel v župnijsko cerkev in jo postavil v češčenje na oltar sv. Egidija.

Vasi v Kanalski dolini so po italijanski okupaciji prišle pod upravo goriške nadškofije. Pater Pij se je že leta 1920 obrnil na ministrstvo, pristojno za obnovo v vojni porušenih cerkva, da bi dobil podporo za obnovo Svetih Višarij. Po dveh letih čakanja je leta 1922 je zidarsko podjetje Libmann in Mayer prevzelo pozidavo cerkve in župnišča na Višarjah.

Marca 1924 so italijanske oblasti izgnale p. Pija Žankarja iz Žabnic. V Žabnice je za župnika prišel g. Božo Monkar, beneški Slovenec, ki je bil leta 1921 inkardiniran v goriško nadškofijo in je do takrat deloval kot kurat na Srpenici.

Monkar, ki ni bil trdnega zdravja, se je z ljubeznijo lotil popravila višarskega svetišča. Dela so trajala dve leti. Marijina podoba je ostala na glavnem oltarju v Žabnicah do junija 1925. Sklenjeno je bilo, da bo slovesni prenos Marije na Višarje na god svetega Janeza Krstnika 24. junija 1925. Priprave sta vodila Monkar in župnik Češornja iz Ukev.

24. junija 1925 zjutraj je v Žabnicah močno deževalo. Že ob peti uri so se začele svete maše. Romarji v narodnih nošah so prihajali iz Ukev, Ovčje vasi, Naborjeta, Lužnice, Podkloštra, Kobarida, Drežnice, z Gorenjske, iz Ljubljane, z Zgornje Štajerske in celo iz štajerskega Gradca. Predstavljali so vse štiri obmejne škofije. Slovesno mašo je daroval stari trbiški dekan msgr. Valentin Kraut, v pridigi pa je Filip Terčelj iz Gorice prikazal žalostno zgodovino svetišča. Po maši se je zvrstila procesija proti Višarjem, ki sta jo vodila žabniški župnik Monkar in goriški kanonik Anton Berlot kot namestnik goriškega nadškofa Sedeja. Ko je procesija dospela do Žabniške planine, je nenadoma prenehalo deževati in je posijalo sonce. Pri kapelici Žalostne Matere Božje je procesijo sprejel dr. Lambert Ehrlich, ki je že prejšnji večer prišel na Višarje. Župnik Monkar je postavil Marijino podobo na prestol v oltar. Višarska Marija je bila enajst let begunka, preden se je vrnila v svoje svetišče. Slovesno mašo je daroval kanonik Berlot, prepevali pa so zbori iz Žabnic, Ukev in Drežnice. Višarsko Kraljico so pozdravili trije govorniki, v slovenščini dr. Lambert Ehrlich. (Povzetek iz knjige Svete Višarje, kratek vodnik in razmišljanja, Jožko Kragelj in Peter Lah, Ljubljana, Založba Dravlje, 2018)

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp