28 Aprile 2017 / 28. april 2017

Domačih navad ne smemo zapraviti
Le nostre usanze sono una ricchezza

1precesijaPierhi, prajtl, darkatavce, laskotci, čički, kariole, brkalce, Božji grobovi, galobice, žegan jedil …Tudi ob lietošnji Veliki noči so se po nekaterih vaseh od Kanalske doline do Benečije preko Rezije ponovile lepe stare navade, ki so te narbuj velikemu kristjanskemu prazniku dale poseban čar in atmosfero. Malo dni potlé so ble precesije po puoju, ki so v Benečiji po oglejski tradiciji ob guodu svetega Marka. Natuo so na varsti sejmi (v Kanalski dolini žegni), ki oživljajo in arzveseljujejo velike in majhane vasi v polietju.

Do donašnjih dni so se med Slovenci v videnski provinci obvarvali stari običaji, ki jih naši ljudje imajo močnuo par sarcu. Tajšnih navad furlanski in italijanski sosiedi ne poznajo, pa jih imajo v Sloveniji in na Koroškem, zatuo jasno kažejo tudi, de je kultura v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini slovenska.

Tradicionalni običaji potekajo skuoze celuo lieto in so tesnuo povezani s kmečkim dielam in s cerkvenim lietam. Nekateri so buj močnuo parsotni v nekaterih krajih, drugi so se obvarvali samuo v kajšni vasi.

Ob koncu starega in začetku novega lieta je koleda. Otroci in odrasli hodijo od hiše do hiše voščit srečno novo lieto, gaspodinje jih pa obdarujejo s sladkimi jedili. Za Svete trije kraje, 6. ženarja, so ankrat hišni gaspodariji požegnuvali domuove, hlieve, skednje in vse svoje hrame. Po njivah so pa sejmali s paržganimi slamovi snopi. Takole so pravli: »Sejme, sejme. Buog di ‘no bobro lieto. In Sveti Tarje Kraji, ki sta Jezusa obdarovali, obdarujta tudi nas.«

Pustni cajt ima v Benečiji in Reziji zelo dugo in bogato zgodovino, saj etnografi pravijo, de tuole pustovanje parhaja iz starih paganskih cajtu, kàr so naši predniki praznovali prehod iz zime na pomlad. Zatuo so tradicionalne maškere močnuo farbane in imajo na sebe zvonove, de bi zbujale zemljo iz zimskega spanja.

O Veliki noči smo napisali na začetku. Liepih navad je zaries puno. Besieda »Velika nuoč« je vezana na liturgijo Oglejskega patriarhata in pruzaprù na nočno viljo na Jezusovin grobu. Narbuj spoštovana navada je nesti k žegnu velikonočna jedila, kakor v Sloveniji in cielim slovanskim svietam.

25. obrila ob guodu svetega Marka so precesije po puoju (rogacjoni), med kerimi se požegnjava puoja, ki so ble ankrat praznik troštanja, saj so s prošnjami in z molitvijo ljudje prosili Boga, naj jih varje pred lakotjo, bolieznijo in vojsko in naj rieši kmečki pardielak pred tučo an strielmi. Tele precesije so donašnji dan liepa parložnost, de bi se ljudje srečal’ in oživiel’ skor zapuščene gorske vasi.

5 pritrkavanje 1Za Svet Ivan so se v nekaterih vaseh v Benečiji ohranile stare navade. Gre za kresuove, križace in kancilne napravjene iz rož ter za posebne jedila. Poliete ima vsaka vas svoj senjam (v Kanalski dolini tuolemu pravijo žegen), par katerim se oglasi tonkanje al’ škampinjanje, v Terskih dolinah imajo tudi poljubljanje križu sosiednjih far.

Narbuj velik Marijin praznik je 15. vošta Rožinca, ob katerim je šele dost arzšierjen žegan rož in trau, v nekaterih vaseh 8. šetemberja lepuo praznujejo Marijino rojstvo. Praznik kličejo Bandimica. Jesenski sejmi so imenovani Burnjak in so povezani s kostanjam, ki je biu ankrat pomemban za beneško ekonomijo.

Vahti so zlò špoštovani, saj je povezava s te rancimi med našimi ljudi močna. Tradicionalna navada, ki se je ohranila v Rečanjah, je iti zadnji dan otuberja hliebce brat. Otroci in odrasli gredo molit po hišah za te rance in v zahvalo domačini so jin ankrat dali hliebce kruha, donas pa tudi denar.

V Kanalski dolini so navezani na svetega Miklavža, ki hodi po vaseh kupe z angelam in krampuži (parklji), de bi s sladkarijami obdarovau otroke.

V Benečiji Advent zaznamuje pa Devetica božična. Ankrat je bla v vaseh, kjer je bluo narmanj devet družin. Pobožnost se je odvijala brez duhovnika. Začela je zvičer. Ljudje so se ušafali v hiši, kjer je bila podoba Svete družine celo nuoč in dan. Gospodinja se je z lepimi besedami poslovila od Matere Božje, nato so v precesiji šli do druge družine. Gospodinja je pozdravila in sparjela pod strieho Devico Marijo, natuo so molili rožar, pieli Lavretanske litanije in božične piesmi. Donašnji dan devetico so spremenili in jo parpravljajo v dreški, lieški in kravarski fari vsako vičer v drugi vasi. Božični cajt ima tri svete noči (Božič, Novo lieto, Sveti trije kraji), v katerih se zuonuovi oglašajo od pudne do punoči.

Vse navade, ki smo jih naštieli, so velika vierska in kulturna bogatija. Trieba jih je spoštovati in prenesti na mlade generacije v pravi obliki, saj se zgubljajo al’ jih ponavljajo na napačno vižo, zatuo ki na poznanjo njih pravega pomiena. Tuole zavoj ki se je življenje spremenilo in nie vič povezano s kumetusknim dielam in cierkvijo.

Zaviedati se je trieba, de tradicionalni običaji donašnji dan služijo tudi za turizem, saj lahko parkličejo ljudi iz vsepovsod. Ne nazadnjo, kjer so povezani s tipičnimi jedili. (U. D.)

5Novo leto KoledaLe uova decorate (pierhi), il prajtl, le raganelle (darkatavce, laskotci, čički, kariole, brklce), i Santi sepolcri (Božji grobovi), le colombine (galobice), la benedizione dei cibi …Anche quest’anno per Pasqua in alcuni paesi, dalla Valcanale alla Benecia e passando per Resia, si sono ripetute queste antiche tradizioni, che hanno conferito particolari magia e atmosfera alla principale festività cristiana. Qualche giorno dopo si sono svolte le rogazioni nei campi per la ricorrenza di San Marco, secondo tradizione aquileiese. Ora tocca alle sagre (sejmi, in Valcanale žegni), che portano vivacità e allegria nell’estate di paesi grandi e piccoli.

Tra gli sloveni della provincia di Udine sono state fino a oggi conservate antiche usanze ancora molto amate. Usanze simili sono presenti anche in Slovenia e Carinzia e ciò dimostra chiaramente come anche la cultura di Benecia, Resia e Valcanale rientri nello spazio culturale sloveno.

Le usanze tradizionali si svolgono in tutto l’arco dell’anno e sono strettamente legate al lavoro nei campi e all’anno ecclesiastico. Alcune sono presenti con maggior forza in alcune località, altre sono state conservate solo in qualche paese.

Al termine dell’anno vecchio e all’inizio di quello nuovo csi svolge la questua (koleda). Bambini e adulti si recano di casa in casa a augurare ogni bene per l’anno nuovo e le padrone di casa donano loro dolciumi. Per l’Epifania (Sveti Trije Kralji), il 6 gennaio, un tempo i padroni di casa benedicevano le case, le stalle, i depositi per il fieno e tutti i locali. Nei campi facevano segni con fasci di paglia accesi, dicendo: «Sejme, sejme. Buog di ‘no bobro lieto. In Sveti Tarje Kraji, ki sta Jezusa obdarovali, obdarujta tudi nas». Così invocavano i tre Re Magi, affinché fossero generosi con loro allo stesso modo in cui lo erano stati con Gesù.

Il periodo del carnevale ha in Benecia e Val Resia una storia lunga e ricca, visto che anche gli etnografi sostengono che i festeggiamenti del carnevale provengano dai tempi pagani, quando i nostri antenati festeggiavano il passaggio dall’inverno alla primavera. Perc questo le maschere tradizionali sono molto colorate e portano campanellini, così da risvegliare la terra dal sonno invernale.

Alla Pasqua è stato accennato a inizio articolo. Di belle usanze ce n’è davvero molte. L’espressione slovena con cui si dice «Pasqua», «Velika nuoč», è legata alla liturgia del Patriarcato di Aquileia e alla notte di veglia sul sepolcro di Gesù. La tradizione pasquale maggiormente rispettata è quella di portare a benedire i cibi pasquali, così come in Slovenia e in tutto il mondo slavo.

Nella ricorrenza di San Marco, il 25 aprile, si svolgono le rogazioni nei campi, durante le quali sono benedetti i campi. Un tempo erano la festa della speranza, dove con la preghiera la gente chiedeva a Dio di essere protetta da fame, malattia e guerra e di proteggere il raccolto da grandine e saette. Queste proccessioni oggi rappresentano una bella occasione d’incontro e per dare unpo’ di vita a paesi di montagna quasi abbandonati.

5Poljubljanje krizev v ViskorsiPer San Giovanni in alcuni paesi della Benecia sono state mantenute antiche tradizioni come quelle dei falò (kresuovi) e delle croci e ghirlande di fiori (križaci in kancilni), nonché pietanze particolari. In estate ogni paese ha la propria sagra (che in Valcanale è chiamata žegen), in corrispondenza della quale si può sentire scampanottare (tonkanje o škampinjanje). Nelle Valli del Torre si svolge anche il bacio delle croci tra parrocchie.

La maggiore festa mariana è rappresentata dall’Assunzione di Maria del 15 agosto (Rožinca), in occasione della quale è ancora abbastanza diffusa la benedizione dei fiori e delle erbe. In alcuni paesi l’8 settembre è festeggiata la nascita di Maria e la festa è chiamata Bandimica. Le sagre dell’autunno sono chiamate Burnjak e sono legate alla castagna, che un tempo era importante per l’economia della Benecia.

La festività di Ognissanti (Vahti) è molto osservata, perché il collegamento coi defunti è molto forte tra la nostra gente. Un’usanza tradizionale ancora conservata è quella della raccolta dei panetti dei morti (hliebce brat). Bambini e adulti si recano a pregare di casa in casa; in cambio un tempo i padroni davano loro panetti, oggi anche denaro.

In Valcanale è forte il legame con San Nicolò, che si reca per i paesi insieme a un angelo e ai krampus (parklji), per donare dolciumi ai bambini.

In Benecia l’Avvento è contraddistinto dalla Novena di Natale (Devetica božična). Un tempo questa si svolgeva nei paesi in cui ci fossero almeno nove famiglie. La devozione si svolgeva senza sacerdote e iniziava la sera. Le persone s’incontravano in nella casa in cui si trovava l’immagine della Sacra Famiglia, per tutta una notte e un giorno. Con belle parole la padrona si accomiatava dalla Madre di Dio, dopodichè una processione si recava da un’altra famiglia. La padrona salutava e accoglieva sotto il proprio tetto la Vergine Maria, dopodichè venivano pregato il rosario e cantate le litanie lauretane e alcune canzoni natalizie. Al giorno d’oggi la Devetica è diversa. Viene ancora organizzata nelle parrocchie di Drenchia/Dreka, Liessa/Liesa e Cravaro/Kravar, ogni sera in un paese diverso. Il periodo di Natale ha tre notti sante (di Natale, l’ultima dell’anno e quella tra il 5 e il 6 gennaio) in cui le campane si fanno sentire da mezzogiorno a mezzanotte.

Tutte le tradizioni elencate rappresentano una grande ricchezza dal punto di vista di fede e culturale. Vanno rispettate e trasmesse alle giovani generazioni nella loro forma reale, perché vengono perse o ripetute in modo sbagliato quando il loro vero significato non è conosciuto. Ciò avviene perchè lo stile di vita è cambiato, nel senso che non è più legato al lavoro nei campi e alla chiesa.

È necessario, inoltre, rendersi conto che al giorno d’oggi le usanze tradizionali sono utili anche in chiave turistica, perchè possono richiamare persone da ogni dove. Non da ultimo, perché sono legate ai cibi tipici.