Ecco perché il 21 ottobre non è festa

Il 21 ottobre sarà il 160° anniversario del plebiscito attraverso il quale venne sancito il passaggio della Benecia, assieme al Friuli (escluso l’Isontino), dall’Impero Asburgico al Regno d’Italia. La consultazione popolare, la quale in realtà non avrebbe potuto invalidare una decisione già assunta con il trattato di pace firmato a Vienna il 3 ottobre precedente, consisteva in una grande adunanza, durante la quale all’acclamazione «Viva l’Italia» da parte del regio commissario, i presenti dovevano rispondere gridando «Sì, sì».
Le cronache del tempo raccontano che al raduno sul grande prato di Barbje, situato tra San Leonardo, Merso di Sopra e Scrutto, ci fu una sola voce contraria, quella di don Valentino Bledig di Altana. Del resto i beneciani erano convinti che il Regno sabaudo avrebbe ripristinato la forte autonomia della quale avevano goduto per secoli all’interno della Repubblica di Venezia, ma erano poi stati brutalmente tolti da Napoleone e poi dall’Austria. Tra gli «antichi privilegi », risalenti già allo Stato patriarcale di Aquileia, c’erano anche quelli relativi all’uso pubblico della lingua slovena. Il 21 ottobre sarebbe potuto diventare un giorno di festa. E, invece, non lo è perché un mese dopo, il 22 novembre 1866, su Giornale di Udine, organo ufficiale per gli atti giudiziari della Provincia di Udine, fu pubblicato un articolo sulla questione linguistica di Benecia e Resia, che indicava un preciso programma di etnocidio: «Questi slavi bisogna eliminarli, ma col benefizio, col progresso e colla civiltà».
L’intervento, a firma di Pacifico Valussi, influente giornalista e politico, una delle figure di riferimento del Risorgimento in Friuli, era l’inizio di un progetto poi perseguito per oltre cento anni. In lotta soprattutto con la Chiesa locale, fedele custode delle radici culturali sulle quali Aquileia aveva innestato la fede cristiana.
Tanti furono gli atti di violenza contro l’uso dello sloveno. Culminarono nel 1933 con il decreto di Mussolini che lo proibiva anche nelle chiese. I carabinieri andarono di casa in casa a sequestrare catechismi e libri devozionali. Poi arrivò la bufera del secondo conflitto mondiale. La Costituzione repubblicana, che disponeva la tutela delle minoranze linguistiche, non evitò a Benecia, Resia e Valcanale gli «anni bui» della guerra fredda in cui era facile propagandare l’equazione sloveno-titino.
L’inversione di rotta, dopo la caduta del comunismo e l’indipendenza della Slovenia nel 1991, prese corpo solo nel 1999.
A quell’anno, infatti, risale l’approvazione della legge 482 per le 12 minoranze linguistiche in Italia, con la quale lo Stato riconosceva ufficialmente la presenza degli sloveni in provincia di Udine, e la tutela si rafforzò nel 2001 con la legge 38, specifica per gli sloveni.
I due provvedimenti legislativi statali, più quello regionale del 2006, permettono alla comunità slovena di coltivare la propria lingua e la propria cultura in tutti campi della vita e anche di poter restare sul proprio territorio grazie a interventi volti allo sviluppo socio-economico. E c’è anche il risultato politico di aver reso la «questione slovena» trasversale alle forze politiche, mentre prima era appannaggio della sinistra, il che ha portato anche una marcata apertura alla collaborazione a tutto campo con la Slovenia.
Così, in un quadro politico di Benecia, Resia e Valcanale dominato dal centrodestra, ad esempio, l’insegnamento dello sloveno nelle scuole ha preso piede in tutto il territorio di insediamento della minoranza – resta fuori solo Resia – e si è concretizzata l’idea di costituire il gruppo europeo di cooperazione territoriale «Skupne doline / Valli condivise». Certo, per questo processo ci sono voluti anni, tanta pazienza e grande impegno per superare i massimalismi presenti in entrambi i campi. Ora resistono solo in singole persone o sparuti gruppi.
Il nuovo clima è venuto alla luce in tutta la sua dimensione anche in occasione dell’intitolazione a mons. Marino Qualizza dell’area verde davanti alla chiesa del Sacro Cuore a Merso di Sopra, salutata da tutti con grande soddisfazione e che ha visto la presenza dei sindaci (o vicesindaci) di quasi tutti i Comuni della Comunità di montagna delle Valli del Natisone e del Torre (mancavano solo due) più Prepotto e Cividale. Ciò a significare, oltre alla stima personale per il sacerdote, che la sua «fedeltà linguistica, l’attaccamento alla sua terra, la preoccupazione che la sua gente non perda la propria identità culturale e con essa le ricche tradizioni cristiane e popolari, e poi l’impegno perché vengano riconosciuti i diritti linguistici della comunità slovena» – sono parole di Giorgio Banchig alla presentazione del libro di memorie «Oj lepa Lenarska dolina! / O bella valle di San Leonardo! » – sono diventati valori largamente condivisi.
A 160 anni dal 21 ottobre 1866 e a ciò che ne è seguito, davvero non è poco.
E. G.
V Tarstu je biu posvet o plebiscitu, ki je poteku 21. otuberja 1866
V nediejo, 21. otuberja 1866, je na Barbje, na tist velik travnik med Podutano, Mierso in Škrutovim, po katerim je pejala stara pot v Čedad, »paršlo je tarkaj folka, ki se ni moglo ga preštet: možje, žene, stari, mladi an naši duhovniki z rancim famoštram Bankičem ured. Šjor Giovanni Blažič, ki je biu oficir u savojski vojski, je nagovarjau na glas ljudi, de kadar daržavni komesar poreče ”Viva Italia“, usi bomo upili: ”Sì, sì!“. No, kadar je komesar zaueku, pre Valentin Bledič, Lenčin ta ‘z Utane, sveti an nadužni človek, ga je motu an ga je uprašu, al se kaj hudega zapade, če se reče ne. ”Nič, nič“, je odgovoriu vas začuden mož. Pre Valentin je nadaljevau: ”Ben, če je takuo, rečem ne“. An potlè je mirno obarnu harbat an šu. Use je ostarmielo. « Vse je ostarmielo, kier so bli vsi prepričani, de se na bo nobedan uparu parključitvi Benečije Savojski kraljevini, saj vsi so viervali, de bo Italija varnila starodavno avtonomijo, ki so jo Benečani uživali pod Beneško Republiko, in spoštovala jezikovne pravice. Vsaj takuo so objubljali podpuorniki italijanskega Risorgimenta, ki so pred plebiscitam hodili po beneških vaseh, godli na ramoniko in, kot je napisu podutanski famoštar Anton Bankič, uekali: »Živio Viktor Emanuel II., kraj Italije z Rimam glavnim miestam!«.
Plebiscit, ki se je 21. in 22. otuberja 1866 varšiu v Venetu, Furlaniji in Benečiji na koncu 3. vojske za indipendenco Italije, je biu prava farsa, kier nie imeu nobedne veljave na internacionalni ravni, sa’ se je bla Avstrija tem deželam odpoviedala že z mirovno pogodbo, podpisano na Dunaju 3. otuberja tistega lieta.
O telem in drugih plebiscitih, v katerih so bli vpletini Slovenci, ter o zgodovini Benečije in drugih temah, ki jo od blizu in deleč zadievajo, je biu govor na zgodovinskem posvetu, ki sta ga 2. otuberja v Tarstu organizirala Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev. Po pozdravnem govoru državne sekretarke na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Helene Jaklitsch, ki je med drugim omenila mnenje g. Boža Zuanelle, ki je tardiu, de je bluo za zavedne Beneške Slovence hujše po drugi svetovni vojski kot v cajtu fašizma, sta predstavnika dvieh društev Tomaž Ivešić in Martin Brecelj razložila pomien posveta. Nato so zgodovinarji ponudili manj znane strani zgodovine in parmierna razmišljanja o usodi Benečije.
Aleš Maver je govoriu o usodnosti plebiscitu v slovenski zgodovini, še posebe o koroškem (1920), s katerim je bila določena meja med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in so bli Slovenci na Koroškem odtargani od ostalega slovenskega naroda, ter o plebiscitu iz lieta 1990, s katerim so se Slovenci odločili za samostojno in neodvisno daržavo. Tudi Maver je potardiu, de plebiscit v Benečiji iz lieta 1866 nie imeu nobedne internacionalne veljave in verjetno tudi zatuo nie imeu velikega odmieva v slovenskih medijih.
Ines Beguš je zlo podrobno predstavila avtonomsko ureditev Benečije v cajtu Beneške Republike na upravni in sodni ravni ter privilegije, razbremenitev davku in druge olajšave, ki so jih uživali. Upravna ureditev je imiela tri stopnje: vaške sosiednje, na katerih so se zbierali družinski gaspodarji in razpravljali o domačih zadievah, arengo al’ velika sosiednja dolin Landarja in Mierse, na zadnjo pa velik arengo, ki se je an krat na lieto zbieru pa cierkvi svetega Kvirina v Špietru. Benečane pa sta sodili dvie banki, parva v Landarju druga v Miersi. Obstajala je tudi Dreška banka, ki je imiela svoj sedež v Hostnem, medtem ko vloga kamanove ”laštre“ v Tarčetu nie še takuo jasna. Benečanam je Beneška republika zagotavljala privilegije, kier so imieli dužnuost varvat pet prehodu v soško in idarsko dolino, in tudi zauoj ubuoštva ljudi in nerodovidnosti gorskega teritorija. Vse to jim je bluo oropano priet od francoske vlade potle pa od Avstrije.
Giorgio Banchig je zaključu svoj govor z gor omenjeno kronako o varšitvi plebiscita v kamunu Svet Lienart, medtem ko je priet pojasnu, de je preganjanje ljudi, ki so branili jezikovne pravice Benečanu, začelo pod Avstrijo in de domači administratorji so prosili oblasti, naj ustanovijo sodišče v Špietru, na katerem naj bi funkcionarji znali slovenski in italijanski jezik. Avstrija jih nie uslišala, še vič, je dala na asto vsa skupna zemljišča, za katera so skarbieli hišni gaspodarji na sosiednjah. Domači slovenki duhovniki so s svoje strani prosili, de bi biu slovenski jezik učen v šuoli. V ta namien je lieta 1851 duhovnik Jožef Podreka v Gorici dau natisnit katekizem, ki pa nie biu odobren od škofijskih predstojniku.
Egon Pelikan je govoriu o žalostnem cajtu prepovedi slovenskega jezika v cierkvah Benečije lieta 1933 in o vlogi nadškofa Nogare, ki je biu v veliki zadregi, kier je muoru odgovarjat partiskam fašističnih oblasti, negativni do Slovencu odnos vatikanskih predstojniku in partožbam beneških duhovniku. Vatikan mu je nazadnjo dau telo navodilo: naj nuca svojo oblast in avtoriteto, kar pa je na koncu pomenilo popolno prepovedslovenskega jezika in zaplenitev katekizmu.
Renato Podveršič je pa govoriu o Benečiji v očeh partizanskega in protirevolucionarnega tabora. Partizanske čete so bile aktivne tudi v Benečiji še pred italijanskim armisticijam 8. šetemberja 1943, sa’ je že miesca maja tistega lieta Brigada Simona Gregorčija imiela pohod po nediških dolinah, de bi med Benečani zbudila narodno zaviest. Po italijanski kapitulaciji so v Benečiji nastale partizanske čete, ki so se združile v Briško- Beneški odred. Situacija ni bila lahka, kier so se na tem teritoriju srečevale razne vojaške in ”ideološke“ sile – slovenski partizani, italijanski garibaldinci, ozopovci in še protirevocionarni domobranci. Napetosti in sovraštvo med partizanskimi silami se je pokazalo febrarja 1945, ko so nad Porčinjam ardeči partizani pobili številne ozopovce.
Na koncu je Erika Jazbar ponudla šarok in realistični pogled na stanje in probleme Benečije donas. Potle ki je na hitro pregledala nje zgodovino od plebiscita iz lieta 1866 naprej, je ne glede na težave in na pruotislovja poudarla, de Benečija še premore živo kulturno bogatijo.
V vsieh teh desetletjih je ni le ohranjala, temveč jo je znala obnavljati in razvijati, tudi na nivoju sodobnejše ustvarjalnosti: ob Devetici božični in rožinci do dogodkov v Beneški galeriji in muzeju SMO, od Sejma beneške piesmi do burnjaka, vse do bolj alternativnih vsebin, ki jih ponujajo v Topolovem. In je zaključila: »Pustita nam rože po našim sadit, je ponavljal nepozabni Aldo Klodič, enako bi vzkliknil danes, če bi poslušal, kako nizam stavke o njegovi zemlji. Pustimo torej, da na svoj način vztrajajo na svoji poti, saj so doslej napisali prepričljivo zgodbo o zvestobi. Naša dolžnost je, da to zgodbo spoznamo, jo spoštujemo, se ji približamo.«
J. B.







