16 febbraio 2012 / 16. februar 2012

Piesam nie utihnila,
pietje nie zamučalo

Osmega febrarja je Dan slovenske kulture na spomin velikega pesnika Franceta Prešerna, ki je ponos ne samo slovenske, a tudi evropske kulture. Seviede, vsi Slovenci spoštujemo tele dan na posebno vižo, zak v njim vidimo tudi podobo našega naroda in se veselimo tega, kar navadno donašnji dan nie cenjeno in štieto previč. Že pa mi imamo kjek posebnega in našega, na kar smo ponosni, tuole je kultura, je pesništvo, je poezija, ki je luč an sou življenja.

Dvie rečì muoramo dieti v posebno luč. Poezija poje lepoto življenja in grede tudi njegovo dramo. Takuo je tardno povezana z življenjem, de postane tudi ona življenje. Nam daje upanje, nam briše suze in jih store tudi točiti. A le milo in rahlo, zak’ je tajšno tudi slovensko sarce, vsaj v liepih časih. V drugim smislu je poezija tudi živi spomin zgodovine, ki pomaga narodu najti pravo pot v enotnosti, samostojnosti in bratovski solidarnosti.

Vse tuole je jasno in sijajno v Prešernovi poetiki, ki donas lahko postane kot ogledalo tudi za nas, ki živimo v drugih zgodovinskih razmierah.

Tuole vaja posebno za nas Benečane, ki smo tarkaj učakali, de moremo šele poslušati in zastopiti slovensko besedo. Na viem, če tudi mi potrebujemo, de bomo spet karščeni ne v Savici, ampak v Nediži, de bi spet obudili zaviest v svojo identiteto in, za tiste, ki so prepričani, tudi viero v vrednote evangelija, ki je muoč naše svobode.

Za glih reči, je že sama naša zgodovina poetična epopeja, zak’ smo šele živi ptlé, ki smo bli vičkrat v smartni nevarnosti.

Zatuo je trieba na Dan slovenske kulture dati skupno priznanje našemu narodu, ki je pruoti vsakemu pričakovanju še živ in na mara izginiti takuo preca. Spoznali smo tudi našo pomlad, a je bila kratkotrajna. V zadnjih letih je nazaj razcvetiela in smo se tega zaviedli, takuo de skarbimo, de slana je na spet zamarzne.

Piesam ni utihnila, pietje ni zamučalo, življenje se je okrepilo, ne v številu pač pa v kvaliteti. Muoramo pa poskarbeti, de denemo kupe naše močì, de iz Kanalske doline do Idarije nastane adan sam narod, različen v svojih običajih, a enoten v varstvu idetitete, kulture, jezika, medsebojnega spoštovanja. Narod, ki je parpravljen rasti v vrednotah, ki bogatijo človieka.