27 aprile 2018 / 27. april 2018

Ko je celi Marsin gnal krave na pašo
Quando tutto Mersino saliva ai pascoli

7MarsinV nediejo, 22. obrila, je Planinska družina Benečije pejala pohodnike gledat Marsinske kazone na Matajur. Ob 8. zjutra so se ušafal’ par mlekarnici v Gorenjin Marsinu anta so šli gledat kazone, o kerih je pisu že vič ku stuo liet odtuod geograf Francesco Musoni an opisu, kuo so bli pred parvo svetouno ujsko. Na zanimivem pohodu se je zbralo lepuo število ljudi. Vodila sta ga sauonski šindik Germano Cendou an podpredsednik beneških planincu Jožko Cucovaz.

Predsednica Planinske družine, Luisa Battistig, ki je rojena v Dolenjin Marsinu, je za radijsko oddajo Okno v Benečijo poviedala zgodovino marsinskih kazonu.

»Kàr san bla otrok – je jala – smo hodil’ polieti gor past krave an takuo so mi ostali spomini o liepem živjenju, ki ga donašnji dan ubedan na pozna. Naši ljudje so hodil’ gor po štier miesce. Takuo san pomislila, de an dan s Planinsko pejemo gor ljudi an jim pokažemo, kje so bli kazoni, an storemo spoznat stare toponime, stare ledinska imena, ki so se malomanj zgubile.« Med pohodan so vidli priet dolenjo an potlé gorenjo planino. Dolenja planina je glih gor za vasjo. Na kraju, ki ga Marsinci kličejo Za baznan, so parvi trije kazoni. Takuo ki piše Musoni, jih je pred parvo svetovno uisko muorlo bit malomanj šest. Potle so šli gor za Čela, kjer jih je bluo osan. V telih kazonih, Za barznan an Za čel’, taužint metru vesoko nad muorjam, so ble vse družine Gorenjega Marsina. So miel’ tud’ mlekarinco, takuo de ljudje so gor nosili mleko, kàr so krave popasle. Buj naprej se pride na gorenjo planino, ki leži vesoko na 1250-1500 metru. »V telin planinu – je poviedala Luisa – je bluo pet kazonu. Jih kličemo Na tlaki, so bli Juretski kazoni, v nuc družin z dolenjega konca Marsina, ki mu pravemo Ta par Juret. Tu dolin’ je bluo pet kazonu an je bla tudi mlekarnica, ki je donas prerunana v kočo alpinu iz Podbuniesca. Atu vsi tisti, ki so bli na gorenjin planine, so nosili mlieko an sierli.« Natuo je Planinska družina pejala pohodnike Na babo, kjer so tri kazoni, adan je malo buj deleč od staze, malomanj pod kočo Dom na Matajure. Pohod je šu naprej do kraja Za babo, tuk je pačau, tiste male jezero, par katerim so pojili krave, kjer končajo kazoni od gorenjega planina. Malo buj napri, na Čufah, na Ardečih kamjah, so bli trije kazoni, ki jih donašnji dan na vidimo.

7pohodnikiPo kosilu, ki so ga parpravli v koči Planinske družine, so se pohodniki uarnil’ nazaj pruot Gorenjin Marsinu. Mimo Vartonc, kjer je biu adan starmiški kazon, so paršli du Močila, kjer je Žmelu kazon, odkod se vide lepuo vas Matajur an Sauonjsko dolino. Anta so šli na Cvietne, kjer sta druga dva kazona. Par starin je bla nad Hleviščami druga paša, se je klicala Polinca, donas je le kajšan senik. Potlé so se varnili v Gorenj Marsin.

Donašnji dan puno od telih kazonu so prerunali v hišice za konac tiedna, mlekarinca je ratala pa planinska koča (rifugjo). Kazoni so bli v lietah postrojeni, takuo, de med pohodan se nie dost videlo od starega diela, ki je bluo na planinah.

7kazon»Takuo ki piše geograf Francesco Musoni – je poviedala Luisa Battistig – pred parvo svetouno uisko so bli teli kazoni vsi drugač. So imiel’ starme an slamove striehe, zauoj ki je bluo puno snega. Tazdol je biu hliev, na varhu je biu senik an vsi so imiel’ blizu hišnjak, kjer so kuhalo.

Spali so v siene. Donašnji dan tuole se na vide vič. Med parvo in drugo svetvno uisko, lieta 1935 je italijanska vlada puno pomala našim judem postrojit kazone. V tistih lietah so jih začel’ pokrivat s plehan an so vsiem dal’ targete an so vsi kazoni postrojeni v tistem cajtu imiel’ tudi fascio, ki so ga ljudje snel’ po uiski. Nekatere kazone so parstrojil’ tudi s kontributi, ki so jih dal’ po potresu lieta 1976. Lepuo je videt, de kajšan kazon ima še blizu hišnjak, pa teli hišnjaki so bli postrojeni. Drugi niemajo vič hišnjaka, a blizu senika imajo zazidano kuhinjo s ceminan. Zmisnem se, de sam bla zadnji krat gor na planine lieta 1966.« Trošt je, de, takuo ki so že nardil’ v Posočju, Karniji an Kanalski dolini, bi tudi na Matajurju oživiel’ manjku adno planino.

»Čepru – je podčartala Luisa – bi korlo spremenit glave an se nomalo buj združit«. Sevieda, de bi do tega paršluo, bi za tuo muorli skarbiet tudi regija Furlanija Julijska krajina an domači kamuni. (Larissa Borghese)

Domenica, 22 aprile, l’associazione alpinistica della Valli del Natisone Planinska družina Benečije ha accompagnato un gruppo di escursionisti in visita agli stavoli delle malghe di Mersino, sul Matajur. Alle 8.00 i partecipanti si sono riuniti alla latteria di Mersino Alto/Gorenj Marsin e da lì si sono diretti alla scoperta degli stavoli. Già oltre cento anni fa ne ha scritto il geografo Francesco Musoni, che ha, tra l’altro, descritto il loro aspetto prima della prima guerra mondiale. A dirigere l’escursione, che ha registrato un buon numero di partecipanti, sono stati il sindaco di Savogna/Sauodnja, Germano Cendou, e il vicepresidente della Planinska družina Benečije, Jožko Cucovaz.

In questo articolo, tratto dalla trasmissione radio per gli sloveni della provincia di Udine Okno v Benečijo, la presidente della Planinska družina Benečije, Luisa Battistig, illustra la storia degli stavoli di Mersino. Luisa Battistig è nata a Mersino Basso/Dolenj Marsin.